flatus: predvsem glasen, tih, ko je to potrebno

Otroci in terorizem

flatus — Sat, 22 Nov 2008 11:14:56 +0000

Mogoče vsi tega še ne veste, zato naj vas opomnim, da je bil 20. Novembra, svetovni dan otroka. Morda bo kdo pimislil, ah, isti dan, kot vsak drugi, sam mislim, da ni ravno tako. Je pa le to dan, ki je posvečen najbolj nedolžnim in ranljivim bitjem človeškega rodu. Toda po svetu ne razmšljajo vsi tako, žal.

Terorizem si zasluži samo en način obravnave t.j. izkorenitev za vsako ceno. Tisti, ki je pripravljen instrumentalizirati ali ubiti otroka iz bilo kakšnega razloga, si zasluži ničelno stopnjo tolerance. Temu ni kaj dodati. Toda, poglejmo npr. Adidas, Nike, Reebok niso teroristične organizacije, so ugledne zahodne multinacionalke za proizvodnjo športne opreme. Njihove proizvode se na veliko kupuje, z njihovimi žogami se igra nogomet. Toda poglejte, izbrskal sem podatke, da se 80% svetovne proizvodnje teh žog nahaja v fundamentalističnem Pakistanu, kjer dobri in marljivi muslimanski otroci v tovarnah, ki so last prej omenjenih znamk, vsakodnevno razigrano izdelujejo te proizvode. Več kot 10 tisoč teh otrok je starih samo 10 let in več.

Za Adidas in Nike delajo ti marljivi muslimanski otroci tudi do 80 ur tedensko, na par športnega artikla pa zaslužijo samo 0,3%, cca. četrtino evra, tako lahko na mesec zaslužijo “celih” 50 dolarjev. Tako tem otrokom naštete multinacionalke že od malih nog vbijajo občutek odgovornosti, delovne discipline, prijateljske solidarnosti in materialne varnosti. Če bi bili otroci iz zahodnih držav, odkoder prihajajo multinacionalke, tako dobri, marljivi in odgovorni, da bi po cel dan delali, bi bilo sigurno manj droge in drugega zla med našo objestno mladino.

Zato bi bilo priporočljivo, da bi se otroci zahoda kdaj spogledali s svojimi muslimanskimi sovrstniki, da bi odvrgli mobitele, playstatione,, pustili Adidasove žoge na stran in se lotili posla. V nasprotnem jih bo odnesel pekel droge in potrošniške objesti, mogoče jih bodo kdaj celo islamski teroristi izkoristili za talce, in to prav tisti iz Pakistana, katerih otroci so marljivi, delavni in dobro vzgojeni. Dobrota in poslušnost otrok v Pakistanu, Afganistanu ali Indoneziji gre tako daleč, da so bogatim zahodnim lastnikom pripravljeni storiti felatio, ko le-ti pridejo tja s ciljem seksualnega pedofilskega turizma za samo nekaj dolarjev!!!

Hja, pregovor pravi, da so naši otroci bodočnost človeštva. Brez njih ni učinkovite in konkurentne ekonomije, ne učinkovite politike, toda tudi učinkovitega terorizma!!!

Psihopati okoli nas

flatus — Wed, 12 Nov 2008 19:18:06 +0000

Seveda ima vsak svoje mnenje in svoj prav, prav tako obstaja precej literature, v kateri raznorazni strokovnjaki svetujejo, kako vzgajati potomce, da bodo na koncu srečni in zadovoljni vsi, tako starši, kot njihovi otroci. Vse lepo in prav, toda…………

Toda črne kronike objavljajo krute novice, v katerih otroci na najbrutalnejše načine ubijajo lastne starše. Nekdo bo morda porekel, da to ni nič novega, pač večno vračanje Ojdipa v novi vlogi. Vseeno pa današnji umori staršev, v primerjavi s preteklimi časi, beležijo eno specifičnost. Nekoč so se taki zločini dogajali zaradi strasti, ljubezni ali sovraštva, danes se vse več takih zločinov izvrši iz dolgočasja, zapolnjevanja notranje praznine ali najbolj banalne stvari, t.j. imitiranja kakšne od morbidnih video igric. Ko se zgodi umor matere in očeta pomeni, da se je s človeško psiho zgodilo nekaj zelo resnega, pravzaprav, da je izginila, saj je prav psiha nekakšen organ simbolične tvorbe, ki omogoča občutek, kaj je dobro ali zlo, človeško in nečloveško. Dogaja se fenomen depsihizacije, bolj znane pod nazivom psihopatija!!!

Človek bi naj po naravi imel občutek za dobro in zlo, toda kaj takega ne more veljati za današnjo mladino, za ljudi nasplošno, kar je vse več človekovih dejanj, od seksualnosti, do mejnih situacij, kot so umori, ki se naredijo brez emocij. Italijanski psihiater Galimberti, ki sem ga pred leti večkrat gledal in poslušal v večerni oddaji Maurizio Costanzo Show, zatrjuje da psihopat, kot že sama beseda pove, boluje zaradi odsotnosti lastne psihe, ki jo razumemo kot soodvisnost intelektualne in emotivne dimenzije. Strokovnjak še dodaja, da je danes vse več čustvenih invalidov, ki imajo popolnoma normalno možnost znanja ali volje, samo občutijo je ne.

Danes se tudi pri nas srečujemo z brezkompromisnimi podjetniki, ki se ravnajo samo po zakonih džungle, zakonih močnejšega, s povprečnimi karieristi, ki gazijo preko trupel, z lažnivimi in zaplotnimi politiki, s sadističnimi šefi, z osebami, ki skočijo v posteljo z nekom, ki ga vidijo prvič v življenju, s privatniki, ki se naokoli vozijo z mercedesi, istočasno pa držijo delavce na minimalcu, vse to so tipični primeri depsihiziranih, brezdušnih sodobnikov, psihopatov, ki jim popolnoma funkcionirata razum in volja, toda nič od tega ne občutijo!!! To so dobesedno mali monstrumi, ugledni meščani, ki nas dnevno obkrožajo, s katerimi včasih tudi sodelujemo ali se najdemo z njimi v isti družbi, istočasno pa občutimo čudno zmes nelagodja in strahu, ker ne vemo, če bomo kdaj postali objekt njihovega brezdušnega interesa.

Brezčutnost v fazi odraščanja, izvajanje vzgoje kot dresure, odsotnost čustvene komunikacije v vzgoji, že od rane mladosti izpostavljenost agresivnim TV strimulacijam, tako že od malih nog raste izključno anksioznost, da pa bi jo premagali, moramo postati indiferentni na vse stimulacije, na vse občutke!!! Tako vse več ljudi nadpovprečno razume in želi, toda nič ne občuti. Nekdo od njih brutalno ubije, nekdo vsakodnevno gazi preko vsakega, ki ga sreča, s tem pa zadržuje vtis normalnega občana, nekdo se brez kančka sramu prostituira, nekdo se ubija v drogi in alkoholu, v katerih išče izgubljeno dušo in občutke, le redki poiščejo zdravljenje ali si priznajo, da so čustveni invalidi, da so izgubili dušo, da so depsihizirani.

Kakorkoli, depsihizacija, brezdušje vzema vse večji zamah, psihopati hodijo po ulicah, sedijo v lokalih, na gledališčnih predstavah in koncertih, gledajo nas z ekrana etc., etc. Na srečo, samo redki od njih zares ubijajo, samo tu pa tam, povsem hladno, nam zagrenijo življenje. Občutke tudi!!!

Long live R&R

Joški imajo prednost

flatus — Mon, 10 Nov 2008 19:05:10 +0000

Za začetek naj omenim nekaj definicij seksa, ki krožijo po e-mailih in vseh poteh elektronske komunikacije danšnjice. Tako naj bi obstajalo več vrst tragičnega, nemogočega seksa, tako pač pravi modrost humorja. Tragedija nekaterih je v tem, da imajo s kom seksati, da imajo s čim, toda nimajo kje! Tragedija bolanih je, da imajo s kom, lahko kje, toda nimajo s čim! Tragedija osamljenih, neprivlačnih pravi, da imajo s čim, lahko kje, toda nimajo s kom! In končno, najbolj tragična enačica seksa je tista filozofska: lahko s kom, lahko s čim, lahko kje, toda ne vedo, zakaj in čemu bi naj vse to služilo!!!

Filozofija, tako se sugerira, vse, tudi najbolj banalne stvari preveč odvečno komplicira s tem, da išče globlje razloge v prilično banalnih stvareh in vprašanjih. Recimo, da je to dobro. Sicer pa, če pogledamo agresivno seksualizacijo vsega, od reklam, v katerih niti avtomobilske gume ne propagirajo brez ženskih ali moških atributov, do interneta in modnih trendov in vsakodnevnega oblačenja, je dobro, da se kakšen čudak vpraša, čemu vse to, čeprav za ceno, da bo dodobra izsmejan!!!

Pred leti je bil največji dogodek v bolanem TV showu BB to, da so gledalci lahko videli par ženskih jošk. Ja, jošk, ker prsi, dojke in ostali sinonimi so popolnoma nekaj drugega. Joški so izključno namenjeni voajerskem prikazovanju, medtem ko imajo prsi, od tistih materinih do prijateljskih in soproginih, drugačno funkcijo.Prsi so neka vrsta ščita, ki nam ga naši dragi podarjajo v zaščito in pod katerim bije srce, joški pa hočejo po drugi strani izsesati, se vnovčiti v bilo kakšnem smislu, pod njimi pa se pogosto nahaja silikon. Joški so torej eno centralnih voajerskih mest te kulture, močni gonilniki kolektivnega interesa. Obdarjenost je v tej voajeristični kulturi važnejša od nadarjenosti!!!

Toda nekaj vseeno na čuden način povezuje filozofa in modernega multimedijskega voajerja tujih življenj. Platon je filozofijo definiral kot sposobnost gledanja. Toda kakšna je razlika med tem modrecem in maso voajerjev, če pa eni in drugi svoj smisel vidijo v gledanju?? Ja, razlika je v temu, da voajerja, tudi voajerko, ne zanimajo ljudje, temveč njihova sekundarna svojstva, ne gledajo ženske ampak joške, ne gledajo moškega ampak podpis, znamko njegove obleke ali avta, status, obliko ust etc., etc.!! Tako filozof s svečo išče človeka, voajer pa s TV daljincem joške, filozof bi rad razumel, voajer želi uporabiti.

Logični rezultat te naše kulture je, da se modrece, te komplicirane tipe, zapre v ropotarnico, zaprte kroge in akademska geta, naj živi veličanstvo voajer in njegovi ekzibicionistični bratje. Danes je na vrsti škiljenje skozi ključavnice ekranov, promenad, sosedstva. Kam je poniknil človek, zakaj je vse manj ljudi?? Ja seveda, ne vidi se jih med joški, zadnjicami, statusnimi simboli, parfumi ter vsega tistega, kar nazivamo s stvarnim, realnim življenjem, od katerega je realen edino show in usrana logika kriterija gledanosti, v kateri nihče nikogar sploh ne vidi.

Se vam zdi življenje vse bolj kruto?? Želeli ste, glejte!!! ;) Long live R&R

Od včeraj do danes samo trenutek

flatus — Sun, 09 Nov 2008 20:06:21 +0000

Skoraj ne mine dan, da se ne bi kdo izmed nas, tistih malo bolj v letih, zamislil in se vprašal ali ni “nekoč” bilo življenje boljše od današnjega. A res stvarno verjamemo, da se je nekoč živelo lepše in boljše, da je bila nekoč prej sreča srečnejša, ljubezen pa bolj ljubezenska??

Konkreten povod za to moje pisanje je pogosto javkanje, kako je en forum, katerega član sem dlje časa, nekoč bil boljši kot danes. Kako danes priletijo neki klinci, ki štejejo do 300 in nazaj. Kako se je v tistih časih v temah o tenisu govorilo pravzaprav o tenisu in filozofiji le-tega, danes se komentirajo samo joški in gole riti. Kako se je takrat odkrivala resnica o obstoju sveta na temu mestu, danes se piše o zvezdah raznoraznih banalnih in neumnih “show”-ov.

Ni samo vprašanje foruma. Dobro, nič kaj takega, forum je pač samo zajela epidemija žalovanja za preteklostjo, ki obstaja že od pamtiveka. Kateri je sploh ta trenutek, ko nekdo začne žalovati za nečim, kar je minilo in, roko na srce, ni bilo niti nič čarobnega. Začnite pri svojih starih starših, preko sorodnikov, ojojojoj, ni za verjeti, še vi sami začenjate s komentarji v stilu; mi tega nismo delali, samo poglejte te otroke danes!!!

Mislim, da je to samo trenutek, ko človek preraste nekaj, ko je potrebno, da stopi na nek višji nivo, da začne delati, namesto da vsakodnevno brezglavo drka net. Da dirja za diplomskimi a ne daje pozornosti na osnovne. Da poizkusi razumeti, zakaj je danes hip-hop tisto, kar je nekoč bil rock`n roll. Najboljše jzanj e obisk doma za ostarele, tam se je čas ustavil, istomišljenikov pa kolikor mu je volja. Enostavno, človek ne ve kdaj oditi. Ne ve, kdaj je dovolj.. Ne zna zamenjati kanala. To je problem.
Vsekakor pa Long live R&R.

http://www.youtube.com/watch?v=ZoE5kGMUpcg&feature=related

Sosed sosedu v EU

flatus — Sat, 08 Nov 2008 18:25:19 +0000

Pred kratkim sem v enem od italijanskih tednikov bral nekaj o razpoloženju posameznih narodov v EU, o nekih stereotipih, ki jih imajo nekateri do svojih sosedov, seveda najbolj v šaljivi maniri, ki pa dostikrat odseva “pravo” resnico, kot jo ponavadi šale tudi res vsebujejo. Tako narodi EU radi govore šale-vice eni o drugih. Vici so najpogosteje brezizhodni pa tudi dokaj surovi.

Naj začnem s francoskim planincem, ki je v Pirenejih srečal skupino belgijskih alpinistov, da pa bi le-te lahko pripravil do nasmeška za skupinsko fotografijo, se je poslužil naobičajnega trika. “Kaj Belgijci napišejo na dno bazena?? Ne sme se kaditi!!” je triumfalno rekel Francoz in tako uspel fotografirati celo skupino nasmejano. Ta resnična zgodba priča o temu, da se brez obzira na vse govorice o harmoniji, ki naj bi vladala med vsemi članicami EU, njene številne članice najbolj zabavajo takrat, ko si govorijo vice eni o drugih.

O Belgijcih je povedano na tone vicev v neposredni soseščini, saj jih Francozi in Nizozemci označujejo za neumne, naivne, požrešne in nagnjene pitju alkohola. Seveda jim Belgijci ne ostajajo dolžni in govorijo vice o Holandcih, ki jih označujejo s stipsami, Francoze in Nemce pa za izredno arogantne ljudi. ” Kakšna je razlika med Bogom in Francozom?? Bog ne misli, da je Francoz,” je eden izmed priljubljenih vicev Belgijcev. Podobna “ljubezen” med sosedi vlada tudi med baltiškimi državami, kjer Litvanci in Letonci označujejo Estonce za zelo počasne osebe v stilu: “Kaj je definicija valčka? To je estonski hip-hop,” se šalijo Litvanci na račun Estoncev.

V Angliji so seveda na tapeti Irci. “Anglež, Škot in Irec pritisnjeni ob zid čakajo, da se postroji strelski vod. Anglež zakriči “potres,” v nastali zmedi preskoči zid in pobegne. Škot zakriči “poplava” in tudi njemu uspe pobeg, Irec pa zakriči “ogenj!!!” Teoretijk navajajo, da se vici običajno govorijo o narodih, ki jih dobro poznamo, da so pogosto brezizhodni, kakor estonski vic o sosedih Fincih. “Dva Finca kupita steklenico vodke. Eden reče “živeli,” drugi ga mrko pogleda in reče: Si ti prišel sem govoriti ali piti??”

Nekateri vici pa so celo odkrito sovražni, kot npr. tisti, v kateremu je opisan odnos letonske večine do velike ruske manjšine. “Američan, Rus in Letonec se peljejo v vlaku. Američan povleče en dim cigarete in jo nato vrže skozi okno rekoč: Pri nas imamo toliko tega, da se lahko s tem razmetujemo. Rus spije požirek vodke, tudi on vrže steklenico skozi okno in ponovi isti stavek kot Američan. Letonec razmišlja, nato pa naenkrat vstane, zgrabi Rusa in ga vrže skozi okno,” se govori v temu, niti najmanj prijaznemu, vicu.

Navkljub bližnjemu kulturnemu in gospodarskemu sodelovanju med Avstrijo in Nemčijo ter dejstvu, da so Avstrijci začeli sebe obravnavati kot narod šele po letu 1955, saj so do takrat bili “samo” Nemci, so avstrijski vici o Nemcih, tudi obratno, vse prej kot pohvalni. “Nemški deček je šel z družino na Dunaj na evropsko prvenstvo v nogometu in se odločil navijati za Avstrijo. Čim je to javno oznanil, je od sestre dobil klofuto, od mame po riti, oče pa mu je pognal pest v lice. Si povlekel poduk iz tega?, ga vpraša oče. Ja, oče, odgovori sin. Bil sem navijač Avstrije samo eno uro pa že sovražim Nemce,” govori vic.

No, če bi iz takih vicev dobili vtis, da je evropski humor zasnovan samo na žaljenju sosedov, potem si preberite vic, ki kaže nekaj povsem nasprotnega. To je vic, ki se ga lahko preprosto vzame kot dokaz, da pojem evropske integracije ni nesmiseln niti prazen. “V raju so kuharji Francozi, policaji so Angleži, mojstri za mehaniko so Nemci, ljubimci so Italijani, bankirji pa so Švicarji. V peklu pa so Angleži kuharji, Nemci so policaji, Francozi so mojstri za mehaniko, Švicarji so ljubimci, Italijani pa bankirji!!!”

Mislite si, kolegice in kolegi, kaj vse bomo brali, ko se bodo EU končno priključili nam vsem znani Mujo, Haso in Fata. Upam le, da še v času moje prisotnosti na tej zemeljski obli. Long live R&R.

Sex, nato šele smrt

flatus — Fri, 07 Nov 2008 13:07:44 +0000

Ja, tako je, hočemo ali nočemo, eni stvari se nobeno žive bitje ne more izogniti. Seveda imam v mislih smrt in zato, ker je ta stvar neizogibna, se je nima smisla bati, ko nastopi čas zanjo, ni drugega izhoda. Ko se gospa v črnem s koso v roki pojavi na vratih, ne čaka na povabilo za vstop, temveč brez trkanja vstopi in opravi svoje poslanstvo. Jaz pa sem se za vsak skučaj z mojimi sosedi dogovoril, če me ne bo doma, ko bo gospa s koso prišla k meni, naj za hišo vsaj pokosi odvečno travo!!!

Ni kaj, smrt je povsod okoli nas, pred vrati stanovanja, na cesti, v službi etc., etc. Smrt prihaja v obliki novice, kot je bil današnji jutranji umor v Kamniku. Ni področja, iz katerega ne škili na nas Njeno Veličanstvo. Lahko si jo celo v živo, kot pornografijo, ogledamo na internetu. v live and hard obliki. Smrt nas gleda iz časopisov, kjer nas na desetine osmrtnic spominja, da je tu blizu nas. Smrt je naša soseda, sopotnica, vsakodnevna spremljevalka, najpogostejša časopisna vest ali celo plačan oglas!!!

Tudi seks je povsod okoli nas. Je na klopeh pred našimi vrati, na parkiriščih, na reklamnih panojih, ki krasijo naše ceste smrti. Seksualni oglasi v časopisih in hot line ponudbe se nahajajo nekaj strani pred osmrtnicami. Na samo nekaj straneh dobimo ponudbo za seks in ponudbo za odhod na pogreb. Seks je najbolj obiskana internetna vsebina, smrt pa je najbolj pogosta medijska novica. Seks je večna tema mass medijev. Seks v mestu, teme o promiskuitetnem seksu, obilno obdelane po sledi ameriškega bestselerja, specializirane revije za seks, nasveti strokovnjakov in še marsikaj.

Smrt nima te sreče, da bi bila tema, je samo novica na nivoju nesrečnih dogodkov ali družinskih oglasov. Kljub temu, da je smrt obilneje zastopana v novicah, nima možnosti, da postane tema, ne pa samo novica, ki bi tako dobila svojo oddajo Smrt v mestu, kaj šele kakšno specializirano revijo. Ne obstaja nobena zgodovinska doba, v kateri bi bila smrt istočasno toliko prikazovana in obenem tako skrivana. Naša civilizacija je porušila tabu seksa, no, istočasno pa je iz smrti ustvarila tabu. Bolj, kot nas obkroža in pljuska v nas, vse manj o njej vemo, govorimo.

Seveda, smrt za razliko od seksa ni tema. Pravzaprav sta seks in smrt postala popolnoma nesmiselna dogodka. Ljudje, naši dragi, umirajo osamljeni po specializiranih ustanovah, da ne bi motili ponorelega plesa Erosa, ki ima edini pravico javnosti v potrošniški družbi. Ni pomembno, da milijoni ljudi na tem planetu umirajo prav zaradi seksa t.j. AIDS-a, na slikovit način se po freudovsko prikazuje, kako sta Eros in Tanatos samo dve plati istega kovanca. Poraja se misel, da je seks preko vseh in vsega samo oblika ovijanja smrti v srajco užitka, skozi katero tekočine spolovila samo zabijajo istim nož v hrbet. Vsak užitek je tako v bistvu lastni grobar.

Ko smo tako, tik ene ob drugi, podvrženi bombardiranju z obilico novic o smrti in temami o seksu, ki jih redko zredči kakšna novica iz politike ali športa, ugotovimo, da je tudi smrt čisto nekaj človeškega. Čemu tabuji?? Za nami je Dan mrtvih, to je priložnost, da se vsem hvalevrednim debatam o dobrem seksu in dobrem življenju, pridruži še kakšno razmišljanje o dobri smrti. O življenjskosti smrti. V nasprotnem se zdi, da bo kmalu seksanje, življenje kakor tudi umiranje postalo popolnoma nesmiselno, nečloveško. Kaj mogoče že ni??

Ne bo miru za hudiča

flatus — Thu, 06 Nov 2008 19:31:57 +0000

Kuj železo, dokler je vroče, pravijo. Vroče železo, seveda v obliki teme, se je kovalo zadnje dni v zvezi z vero, še bolj pa s cerkvijo pa se bom še jaz pridružil k temu nelahkemu kovaškemu delu, seveda samo z mehkimi udarci po tipkah, ne po tnalu, čeprav mi to zadnje pred leti sploh ni delalo težav. Pa pustimo zdaj to.

Katoliška cerkev je lani, če se ne motim, porušila enega svojih tabujev, o kateremu se je v javnosti izogibala govoriti, ker je istočasno šokanten in neverjeten. Problem satana, satanizma in ekzorcizma je prvič dobil svojo institucionalno formo, odprto za javnost. V rimskem ateneju se je odvijal prvi seminar za “profesionalne” ekzorciste, kjer so se duhovniki in semeniščarji teoretično in praktično usposabljali za “borbo” s hudičem v obsedenih ljudeh. Kot so oznanili, so bila vsa mesta popolnjena z udeleženci iz vsega sveta, tisti pa, ki se niso uspeli vpisati, bodo morali počakati na drugi ciklus. Seminar je interdisciplinaren, razen teologov pa so ekzorcistični team sestavljali še zdravniki, psihiatri in antropologi.

Tako je torej eno papeško vseučilišče dobilo ekzorcistično - demonološko katedro. Institucionalno je bila tako objavljena vojna hudiču, kjerkoli bi ta že bil, prav od Kristusovih legionarjev. Hudič lahko tako pričakuje, da mu bo vojska diplomiranih ekzorcistov povsod po svetu krepko podkurila. Naj omenim še to, da oseba, ki konča omenjeni seminar nima avtomatsko pravice za izvajanje ekzorcizma, to namreč lahko naredi samo po odobritvi škofa in seveda v sodelovanju s psihiatrom. Zanimiva kombinacija, moram reči.

Še bolj zanimiv pa je eden od takrat udeleženih; don Gabriele , službeni ekzorcist rimske nadškofije, trdi, da je v zadnjih 15. letih opravil 50 tisoč izganjanj!?!?!? Čudi tudi odstotek, ki pove, da so bile večina obsedene ženske(!?) in mladoletne osebe(!?), odstotek odraslih moških pa je zanemarljiv. Ali so moški bolj bogaboječi od žensk, mogoče hudič noče imeti opravka z bahatimi moškimi ali so tu pravzaprav nehote spregovorili stoletni predsodki glede lepšega spola, v telesu katerih se izgleda hudič boljše počuti, kot v moških.

Sicer pa vemo, da je bilo obdobje med 14 in 18 stoletjem prehod iz srednjega v novi vek. Vsa zla in strahovi tega krvavega obdobja so se racionalizirali v pojmu satana, ki je postal interpretacijski ključ za vsa zla. Ženske in Židje so kot ekskluzivni satanovi pomočniki so bili neprestano na tapeti obtoževanj. Danes se svet menjava iz dneva v dan pa ga je zato vse teže pojasniti, pretolmačiti, sam svet in v njem človek postajata vse teže razumljiva. Tako je na nivoju religije, tako nekoč kot danes, satan idealno sredstvo racionalizacije, urejevanje nepojasnjenega in dvomljivega.

Svetovni um tako povsod vidi zarote nevidnih centrov moči, religijski um pa vidi povsod vmes vražje prste. Tako vsak po svoje definira nevidno absolutno zlo, ki ga je potrebno odstraniti s protesti, bombami ali pa z ekzorcizmom. Edino zaskrbljujoče je to, da ko vas zasači občutek, da satan ne obseda toliko ljudi, kot nekateri ljudje, iz raznih razlogov, obsedajo satana in od njega zahtevajo, da je tudi tam, kjer ga sploh ni. Hudič, tako kot Bog, postane zelo nevaren šele takrat, ko služi kot flika človeškemu neznanju ali kot uporabna igračka mizantropov. Diplomam navkljub.

p.s. upam, da se je tega seminarja udeležil, če ni pa se bo naslednjega, tudi kolega “madison,” da bi lahko tako dokončno izgnal hudiča iz obsedenega antikrista “remi”-ja in bo svet takoj spet lepši za oba!!! :)

http://www.youtube.com/watch?v=bCLwrjW0sUk&feature=related

Igre s srečo in nesrečo

flatus — Wed, 05 Nov 2008 19:07:24 +0000

Živimo v časih, ko nas z vseh strani opominjajo in nam obenem pridigajo v poduk, kako naj se obnašamo, skratka, kako naj živimo. Pravijo nam, da je kolektivizem mrtev, naj bomo svoji, naj bomo to, kar smo! Naj bomo inovativni in zabavni sebi in drugim, ker kapitalizem pleše samo z nadarjenimi. Uspeh, kakor tudi sreča v življenju in ekonomiji niso v karaoke stilu, temveč v lastni, edinstveni originalnosti, v bistvu fit in sexi.

Ponujajo nam v branje knjige svetovno znanih ideologov t.i. novega kapitalizma. Ker globoko razumejo aktualno globalno življenje in kapitalizem, nam podarjajo dekaloge za uspešno in srečno življenje v takem okolju, na ljudeh je samo, da ga uporabimo. Sreča in uspeh sta tako lahko na dosegu roke. Njihovo pisanje so pravi postmoderni newagevski priročniki z maso nasvetov za uspešno in srečno življenje, velika večina nesrečnikov in neuspešnežev pa jih maniakalno uporablja in kupuje. V glavnem nič od tega.

Sicer pa, tako kot nekoč nemogoči kriteriji za ugajanje bogu, tako tudi nove božje zapovedi uspeha in sreče biti fit in sexi, postajajo pravzaprav subtilen način tlačenja človeške mase. Nekoč so elite klera vsiljevale ljudem nemogoče ideale čistosti in svetosti, tako danes moderni guruji svetovne rešitve vsakdana pišejo priročnike o sedmih navadah uspešnih ljudi ali kako do uspeha, s tem pa ustvarjajo bulimije, depresije, samoosovražanja, v glavnem delujejo kontraproduktivno.

Ljudi namreč prevzame ob njihovem branju občutek inferiornosti, v njih ubijajo vsako željo za uspehom in srečo, ker so zahteve takšne, da bi nesrečniki najraje odšli v pekel ali na jasli socialne pomoči. A sploh obstaja nekaj tretjega, razen sreče-nesreče, uspeha-neuspeha, rešitve.propada, ne bi bilo možno ponuditi nekaj manj zahtevnega, manj ekskluzivnega, nekaj povsem navadnega za povprečnega smrtnika??

Prebral sem nekje, da povprečen Evropejec porabi približno 3 tisoč raznih tablet letno, stroški zdravljenja pa vrtoglavo rastejo. Prozac in Viagra neprestano menjujeta mesta na top lestvicah porabe. Današnji svet ima prav strukturalno potrebo po človeških neuspehih in nesrečah. Seveda, če bi večina ljudi postala srečna in uspešna, bi tako propadle ogromne industrije, ki živijo na človeški nesreči in neuspešnosti, stotine in stotine milijonov bi ostalo brez dela, milijoni uslužbencev, ki delajo za socialne službe, bi moralo na biroje, propadle bi vse multinacionalke, ki svoj dobiček ustvarjajo na nesrečni in neuspešni sirotinji. Zgodil bi se kolaps, hujši od naftnega.

Torej, vse knjige, ki učijo ljudi o sreči in uspehu, so globoko subverzivne in celo nevarne za sistem. V tem smislu, da se ves globalni sistem, ki pravzaprav počiva na neuspehu, bedi in nesreči velike večine, ne bi porušil, mislim, da se proti takim tegobam ni potrebno boriti, ker so le-te družbeno najkoristnejša ljudska stanja, brez katerih bi tudi tisti modri pisci priročnikov zajamčeno ostali brez dela!!!

SS-ovci kot lepotci

flatus — Mon, 03 Nov 2008 18:18:15 +0000

Človeško telo je danes v središču vseh postmodernih utopij, želj in upov. Tudi v časih nacionalsocializma je bilo tako, zamenjala se je edino forma, pravzaprav so ideološki razlogi razlogi vzniknili pred estetskimi in narcisističnimi!! No, žrtev ne zmanjak vsekakor.

Malo retrospektive si bom privoščil. Kot vemo, so bili enotnost rase, vojna moč in kult popolnega arijskega telesa, trije ideološki stebri Hitlerjeve nacionalsocialistične doktrine. Iz arijskega telesa naj bi odseval duh superiornosti nacije, saj so ga krasili zdravje, disciplina, popoln fizični izgled in čistoča. SS-ovci so bili model vsem, bili so zvezda vodnica nacionalsocializma. Njihov popoln izgled je bil inkarnacija nacističnega ideala, ki so ga celo umetniki postavili ljudskim masam za vzgled. Telo, torej, ta pest izmečka, krvi in mesa in to popolno, je postalo steber takratne destruktivne ideologije. Takratna rasna politika je ustvarjala novega človeka, popolnega arijskega izgleda in duha!!!

No, na srečo so te bolane ideje doživele polom, seveda na pogorišču milijonov mrtvih, nepopolnih, nearijskih teles. Nosati Židje štrlečih ušes, Slovani ploščatih glav, nearijsko črni in neurejeni cigani, vse šepavo, grdo, nezdravo je bilo po nacističnem kriteriju obsojeno na iztrebitev. Hitler je že dolgo mrtev, no, kult popolnega telesa in prikladne tiranije se nadaljuje. SS-ovce, kot kriterij popolnega telesa, so zamenjale medijske zvezde popolnih teles in obrazov. Narcisizem je zamenjal nacizem, no zadnji imenovalec je isti, t.j. obsedenost s telesnostjo!!! Estetska kirurgija doživlja bum tudi v “bogati” Sloveniji ter postaja glavno sredstvo v hlastanju za idealnim fizičnim izgledom. To je neka realizirana utopija fašističnega ideala popolnega novega človeka in njegovega telesa, odprta vsakemu, ki lahko to plača, seveda!!! Želje imeti nos kot Nicole Kidman, usta kot Angelina Jolie, obraz kot Clooney, telo pri petdesetih kot Sharon Stone prevladujejo.

Medtem, ko so nacisti nearijce naganjali v taborišča, sodobni estetski totalitarizem, ki brez estetske kirurgije ne bi obstal, popolnoma in tudi objektivno sprejemljive zdrave ljudi priganja pod kirurški nož in raznorazne mazohizme v strahu, da ne bi zaradi kakšne pomanjkljivosti postali nižja rasa in tako končali v taborišču socialne odvrženosti. Izgled uber alles, torej!!! TV je preplavljena s temami in reality šovi iz estetske kirurgije, iz katerih odseva triumf nacistične volje. Seveda pa zaradi tega ne manjka žrtev, ki se bojujejo z bulimijo, anoreksijo, depresijo, samoosovraženosti zaradi nemogočega perfekcionizma, kakor tudi tisti nosati, debeloriti, glavonje, grbasti, debeli, z malim spolnim udom in malimi joški, ki bodo na veke vekov brezmočni, ker zaradi pomanjkanja denarja ne bodo mogli nikoli vstopiti v družbo popolnih teles, brez katerih bi težko dobili službo celo na poštnem šalterju.

Diskriminacija na temelju izgleda se nadaljuje, samo lepi in popolni, zdravi in čisti imajo pravico javnosti. Vse druge je potrebno zapreti v taborišča njihovi fizičnih nepomembnosti in neadekvatnosti. Ni se potem za čuditi, da je estetska kirurgija postala sinonim religiozne rešitve, čakalne liste pa podobne Šindlerjevemu seznamu!!!! Kaj torej storiti s histerijo telesne popolnosti, z obsedenostjo z izgledom?? Nič, kot z vsakim totalitarizmom, je tudi tu potrebno počakati na njegovo pogorišče, prešteti žrtve in nato organizirati komemoracije in znanstvene študije z že nekoristnimi zaključki v stilu: nikoli več, nikoli več naj se ne ponovi etc., etc!!!

Kot tisto, da je vsa zgodovina večno vračanje enakega, iste bolečine, samo bolj nove embalaže, bolj humane!!!

Long live R&R

Zavist kot hrana vsakdana

flatus — Fri, 31 Oct 2008 19:04:38 +0000

V naši državi se radi “ponašamo” in medsebojno označujemo za pregovorne zavistneže, zavist bi naj bila celo splošna značilnost “čistokrvnega” Slovenca. Naj za primer tu s kratko zgodbico nakažem, česa vse je zavisten človek sposoben v upanju, da le (vsi) Slovenci nismo takšni!!

V neki vasi čarovnica sreča vaščana in mu brez oklevanja reče: “Naredila ti bom karkoli si boš zaželel, te pa opozarjam, bilo katero željo ti bom izpolnila, bom tvojemu sosedu to podvojila.” Vaščan, verjetno zaradi začetne radosti ob nenadnem dobitku na loteriji, v trenutku postane zamišljen. Nato pa ustreli kot iz puške: “Če je tako, potem pa mi izkoplji eno oko!!!” Famozni filozof svetovnega slovesa našega rodu Žižek po Lacanovi sledi ugotovi, da nasprotje egoizmu ni altruizem, skrb za splošno dobro, temveč zavist ali sovraštvo, njena sestra dvojčica, ki nas sili, da delamo proti lastnemu interesu, toda zato hranimo interes tretjih, ki živijo od zavisti, trgovcev torej. Je pa bila tema zavisti že stoletja ena glavnih teološko-moralnih izmenjav mnenj v krščanstvu, danes je v molitvenikih zavist celo eden izmed sedmih glavnih grehov.

Že v začetkih cerkve in srednjem veku ni manjkalo cinizma, čeprav so bile zavistnežem namenjene peklenske kazni. Že takrat so cerkveni očetje zavist označevali z neumnim grehom, ker za razliko od seksa, nezmernosti v hrani in pijači etc., etc., zavist grešniku ne povzroča nikakršnega užitka, ona ni sladki greh kot navedeni, saj trpiš, ko grešiš, trpiš pa tudi potem, ko si grešil. Torej, kaznovan si dvojno v smislu, če že grešiš, idiot, najdi nek pametnejši greh v katerem se vsaj uživa!!

Zavist tako povzroča bolečino zavistnežu, ker trpi zaradi tujega dobra, ki ga želi uničiti tako s klevetanjem, kakor s fizičnim dejanjem. Celo Dante zavistnežev ni umestil v pekel, temveč v očiščevalnico, saj se človek z zavistjo že sam dovolj kaznuje in tako spreminja življenje v pekel. Zavist je danes pogoj mogočnosti kapitalizma in njegove osnovne logike, t.j. proizvodnja-potrošnja. Je pa ta potrošnja nezamisljiva brez oglaševanja, reklam. Reklamna industrija funkcionira po poti zavisti, ker ima vse, kar kupimo, samo en cilj, prebuditi zavist v tujih, sosedovih očeh. Kapitalizem tako ne nudi užitka raja, temveč od zunaj merjeno srečo, s tujim pogledom, ki nam zavida. Dokler pa se nam zavida, se počutimo superiorne, vrednejše, uspešnejše, družbeno močnejše od drugih.

Dante je torej zavistneže poslal v očiščevalnico, danes nas novi inženirji ljudskih duš porivajo med razočarance, ki vsakodnevno odslužujemo kazen v shoping centrih v misleči, da se bomo z nabiranjem materialnih fetišev izognili socialnemu peklu, v katerega nas porivajo lastne oči in od zunaj, s tujim pogledom, merjena sreča. Seveda v pričakovanju rešitve od neke čarovnice, tiste, ki oko izkoplje!!!
Long live R&R

http://shrani.si/?3K/TS/d6GPXMK/0603260d.jpg