Diktatura marketinga
19.01.2009
Kot vemo vsaj nekateri, so imele totalitarne družbe kot enega bitnih sestavnih delov strogo kontrolo medijev. Cenzura je bila osnovna metoda kontrole informacij, ki bi lahko škodile režimu,.pravica na informacijo je bila podrejena ideološkim partijskim interesom. Ker se v demokraciji svoboda medijev predpostavlja kot eden od njenih pogojev, lahko samo naiven človek predpostavi, kako je javnost resnično nepristransko objektivno informirana. Toda danes so reklame največja nevarnost svobode informiranja v demokraciji. Oglasi so tisti, od katerih je v največjem delu odvisna stabilnost medijskih hiš.
Če so v totalitarizmih mediji bili omejeni z ideološkimi cenzurami, je danes slabša avtocenzura glavnih urednikov in lastnikov medijev, saj so ti pogojeni z nezamerljivostjo oglaševalcem. Poleg monopolistom se ni za zameriti tudi lokalnim podjetjem in institucijam ki bi se v slučaju nekorektnega pisanja odločile za prekinitev reklamiranja. Toda časopisi in TV morajo od nečesa živeti, tako javnost postane polinformirana, ker oglaševalci tako kot partija ne oproščajo. Kaj je torej funkcija gledalca ali bralca? Seveda so to številke, odstotki gledanosti in čitanosti, ki jih medijske hiše prodajo oglaševalcem.
Gledalci in bralci smo roba. Ker se morajo mediji prilagajati mediokritetskim okusom velikega števila ljudi, se programi in časopisi ne delajo po principu resnično-lažno, temveč dolgočasno-zanimivo in nas tako mediji danes predvsem morajo zabavati ne pa informirati. Seveda sta v vprašanju gledanost in čitanost, kajti več gledalcev in bralcev kot potencialnih potrošnikov prodajo oglaševalcem, več bodo zaslužili. Prvi cilj torej ni več informiranje, temveč reklamiranje. Resnica in resnost lahko prideta skozi samo, če ne škodita oglaševalcem in ne vplivata na gledanost. Zato so danes časopisi podobni slikanicam, zapolnjeni s škandali, TV programi so prepolni kičastih spektaklov in žajfnic, informativne oddaje pa prepolne polinformacij zaradi oglaševalcev.
Problem je resen in predstavlja rak rano demokracije, ker se manipulira z informiranjem ljudi pod krinko medijske svobode, zato bi za to področje bilo potrebno ustanoviti etično razsodišče, ki bi javnosti predstavljalo takšne perverzije. Problem ni niti najmanj brezizhoden. Če so nam prej pravico na informacije pogojevali partijski komisarji, je nedopustno, da nam sedaj v demokraciji isto funkcijo prevzamejo oglaševalci. Vsekakor pa se nam dogaja nekaj še slabšega t.j. avtocenzura, pogojena z marketingom novim božanstvom nežne indirektne kontrole javnosti. Resnica je tako postala samo plačan oglas, to pa je seveda privilegij močnih in bogatih manipulatorjev. Demokracija po meri? Čigavi le?
Long live R&R.
miks |
Komentiraj
