Spanje nedolžnega
Tako piše avtor: ” Ne ljubim tistega ki ne spi pravi Bog. Spanec je človeku prijatelj. Spanec je Božji prijatelj. Spanec je mogoče najlepši izum. Tudi jaz sem počil sedmega dne. Tisti, ki ima čisto srce spi. Tisti, ki spi ima čisto srce. No, govorijo mi, da obstajajo ljudje, ki dobro delajo in slabo spijo. Ki ne spijo. Kakšno pomanjkanje zaupanja vame!!!”
Kundera je Kafkino oporoko razpoznal kot brezupno zavzemanja posameznika, ki bi rad zaščitil lastno dušo in intimo pred družbo kot zbirokratiziranim vesoljem, s čimer je Kafka preroško napovedal ero Velikega brata v liku prihajajočih levih in desnih totalitarizmov. Zahodne družbe, družbe izobilja človekovih pravic in mnogih svobod, so nam dale vse to za ceno izgubljenega mirnega spanca in človekovega upanja.
Če vzamemo v obzir aktualna in zaskrbljujoča poročila Svetovne zdravstvene organizacije o pravi planetarni epidemiji depresije, t.j. brezupja in nespečnosti, ki bo v bodoče samo še napredovala, pridemo do spoznanja, da smo postali svobodni, dobro prehranjeni, s solidnim standardom, s tehniko, ki nam je olajšala in poenostavila življenje, no poleg vsega tega pa vse težje spimo in se ničemur ne nadejamo.
Čemu se sploh nadati, ko pa sta se demokracija in kapitalizem proglasila za konec zgodovine, ko svečeniki ne govorijo o Bogu, temveč o družbeno političnih temah, ko pesniki in umetniki ne govorijo o lepoti niti se z njo več ne ukvarjajo, marveč masturbirajo svoj ego z nekimi inštalacijami ali multimedijalnimi projekti, ko filozofska misel ne nudi utopije alternative, temveč množico kontradiktornih deskripcij obstoječega!?!? V dobesednem in metaforičnem smislu je Zahod izvršil sistematični duhovni genocid nad človekovim spancem, nad človekovimi sanjami nad človekovim upanjem!!
Zato bi morali danes, skupaj s prekleto aktualnim pesnikom in filozofom, ponovno stopiti na prvo linijo bojišča proti vsemu tistemu, kar nam ne da spati, sanjati, upati, ki ubija humanost že v korenu in je slabše od vsakega do danes poznanega totalitarizma. Ubiti Boga v človeku, torej ubiti človeka, je strašna resnica. Je vse nepovratno odšlo k vragu, ki nikoli ne spi kot piše v Svetem pismu?? Ah ne, še obstaja upanje, mogoč je nov začetek, piše ta pesnik in filozof, ki nam ponudi konkretno sliko malega otroka: ” No pravim ti, govori Bog, ne poznam nič lepšega na celem svetu. Kot mali otrok, ki zaspi med tem ko moli. Pod krilom svojega angela čuvaja. Ki se smeji toneč v spanec.”
Long live R&R
Otroci in terorizem
Psihopati okoli nas
Joški imajo prednost
Tragedija bolanih je, da imajo s kom, lahko kje, toda nimajo s čim! Tragedija osamljenih, neprivlačnih pravi, da imajo s čim, lahko kje, toda nimajo s kom! In končno, najbolj tragična enačica seksa je tista filozofska: lahko s kom, lahko s čim, lahko kje, toda ne vedo, zakaj in čemu bi naj vse to služilo!!! 
Long live R&ROd včeraj do danes samo trenutek
Skoraj ne mine dan, da se ne bi kdo izmed nas, tistih malo bolj v letih, zamislil in se vprašal ali ni “nekoč” bilo življenje boljše od današnjega. A res stvarno verjamemo, da se je nekoč živelo lepše in boljše, da je bila nekoč prej sreča srečnejša, ljubezen pa bolj ljubezenska??
Konkreten povod za to moje pisanje je pogosto javkanje, kako je en forum, katerega član sem dlje časa, nekoč bil boljši kot danes. Kako danes priletijo neki klinci, ki štejejo do 300 in nazaj. Kako se je v tistih časih v temah o tenisu govorilo pravzaprav o tenisu in filozofiji le-tega, danes se komentirajo samo joški in gole riti. Kako se je takrat odkrivala resnica o obstoju sveta na temu mestu, danes se piše o zvezdah raznoraznih banalnih in neumnih “show”-ov.
Ni samo vprašanje foruma. Dobro, nič kaj takega, forum je pač samo zajela epidemija žalovanja za preteklostjo, ki obstaja že od pamtiveka. Kateri je sploh ta trenutek, ko nekdo začne žalovati za nečim, kar je minilo in, roko na srce, ni bilo niti nič čarobnega. Začnite pri svojih starih starših, preko sorodnikov, ojojojoj, ni za verjeti, še vi sami začenjate s komentarji v stilu; mi tega nismo delali, samo poglejte te otroke danes!!!
Mislim, da je to samo trenutek, ko človek preraste nekaj, ko je potrebno, da stopi na nek višji nivo, da začne delati, namesto da vsakodnevno brezglavo drka net. Da dirja za diplomskimi a ne daje pozornosti na osnovne. Da poizkusi razumeti, zakaj je danes hip-hop tisto, kar je nekoč bil rock`n roll. Najboljše jzanj e obisk doma za ostarele, tam se je čas ustavil, istomišljenikov pa kolikor mu je volja. Enostavno, človek ne ve kdaj oditi. Ne ve, kdaj je dovolj.. Ne zna zamenjati kanala. To je problem.
Vsekakor pa Long live R&R.
http://www.youtube.com/watch?v=ZoE5kGMUpcg&feature=related
Sosed sosedu v EU
Pred kratkim sem v enem od italijanskih tednikov bral nekaj o razpoloženju posameznih narodov v EU, o nekih stereotipih, ki jih imajo nekateri do svojih sosedov, seveda najbolj v šaljivi maniri, ki pa dostikrat odseva “pravo” resnico, kot jo ponavadi šale tudi res vsebujejo. Tako narodi EU radi govore šale-vice eni o drugih. Vici so najpogosteje brezizhodni pa tudi dokaj surovi.
Naj začnem s francoskim planincem, ki je v Pirenejih srečal skupino belgijskih alpinistov, da pa bi le-te lahko pripravil do nasmeška za skupinsko fotografijo, se je poslužil naobičajnega trika. “Kaj Belgijci napišejo na dno bazena?? Ne sme se kaditi!!” je triumfalno rekel Francoz in tako uspel fotografirati celo skupino nasmejano. Ta resnična zgodba priča o temu, da se brez obzira na vse govorice o harmoniji, ki naj bi vladala med vsemi članicami EU, njene številne članice najbolj zabavajo takrat, ko si govorijo vice eni o drugih.
O Belgijcih je povedano na tone vicev v neposredni soseščini, saj jih Francozi in Nizozemci označujejo za neumne, naivne, požrešne in nagnjene pitju alkohola. Seveda jim Belgijci ne ostajajo dolžni in govorijo vice o Holandcih, ki jih označujejo s stipsami, Francoze in Nemce pa za izredno arogantne ljudi. ” Kakšna je razlika med Bogom in Francozom?? Bog ne misli, da je Francoz,” je eden izmed priljubljenih vicev Belgijcev. Podobna “ljubezen” med sosedi vlada tudi med baltiškimi državami, kjer Litvanci in Letonci označujejo Estonce za zelo počasne osebe v stilu: “Kaj je definicija valčka? To je estonski hip-hop,” se šalijo Litvanci na račun Estoncev.
V Angliji so seveda na tapeti Irci. “Anglež, Škot in Irec pritisnjeni ob zid čakajo, da se postroji strelski vod. Anglež zakriči “potres,” v nastali zmedi preskoči zid in pobegne. Škot zakriči “poplava” in tudi njemu uspe pobeg, Irec pa zakriči “ogenj!!!” Teoretijk navajajo, da se vici običajno govorijo o narodih, ki jih dobro poznamo, da so pogosto brezizhodni, kakor estonski vic o sosedih Fincih. “Dva Finca kupita steklenico vodke. Eden reče “živeli,” drugi ga mrko pogleda in reče: Si ti prišel sem govoriti ali piti??”
Nekateri vici pa so celo odkrito sovražni, kot npr. tisti, v kateremu je opisan odnos letonske večine do velike ruske manjšine. “Američan, Rus in Letonec se peljejo v vlaku. Američan povleče en dim cigarete in jo nato vrže skozi okno rekoč: Pri nas imamo toliko tega, da se lahko s tem razmetujemo. Rus spije požirek vodke, tudi on vrže steklenico skozi okno in ponovi isti stavek kot Američan. Letonec razmišlja, nato pa naenkrat vstane, zgrabi Rusa in ga vrže skozi okno,” se govori v temu, niti najmanj prijaznemu, vicu.
Navkljub bližnjemu kulturnemu in gospodarskemu sodelovanju med Avstrijo in Nemčijo ter dejstvu, da so Avstrijci začeli sebe obravnavati kot narod šele po letu 1955, saj so do takrat bili “samo” Nemci, so avstrijski vici o Nemcih, tudi obratno, vse prej kot pohvalni. “Nemški deček je šel z družino na Dunaj na evropsko prvenstvo v nogometu in se odločil navijati za Avstrijo. Čim je to javno oznanil, je od sestre dobil klofuto, od mame po riti, oče pa mu je pognal pest v lice. Si povlekel poduk iz tega?, ga vpraša oče. Ja, oče, odgovori sin. Bil sem navijač Avstrije samo eno uro pa že sovražim Nemce,” govori vic.
No, če bi iz takih vicev dobili vtis, da je evropski humor zasnovan samo na žaljenju sosedov, potem si preberite vic, ki kaže nekaj povsem nasprotnega. To je vic, ki se ga lahko preprosto vzame kot dokaz, da pojem evropske integracije ni nesmiseln niti prazen. “V raju so kuharji Francozi, policaji so Angleži, mojstri za mehaniko so Nemci, ljubimci so Italijani, bankirji pa so Švicarji. V peklu pa so Angleži kuharji, Nemci so policaji, Francozi so mojstri za mehaniko, Švicarji so ljubimci, Italijani pa bankirji!!!”
Mislite si, kolegice in kolegi, kaj vse bomo brali, ko se bodo EU končno priključili nam vsem znani Mujo, Haso in Fata. Upam le, da še v času moje prisotnosti na tej zemeljski obli. Long live R&R.
Sex, nato šele smrt
Ne bo miru za hudiča
Kuj železo, dokler je vroče, pravijo. Vroče železo, seveda v obliki teme, se je kovalo zadnje dni v zvezi z vero, še bolj pa s cerkvijo pa se bom še jaz pridružil k temu nelahkemu kovaškemu delu, seveda samo z mehkimi udarci po tipkah, ne po tnalu, čeprav mi to zadnje pred leti sploh ni delalo težav. Pa pustimo zdaj to.
Katoliška cerkev je lani, če se ne motim, porušila enega svojih tabujev, o kateremu se je v javnosti izogibala govoriti, ker je istočasno šokanten in neverjeten. Problem satana, satanizma in ekzorcizma je prvič dobil svojo institucionalno formo, odprto za javnost. V rimskem ateneju se je odvijal prvi seminar za “profesionalne” ekzorciste, kjer so se duhovniki in semeniščarji teoretično in praktično usposabljali za “borbo” s hudičem v obsedenih ljudeh. Kot so oznanili, so bila vsa mesta popolnjena z udeleženci iz vsega sveta, tisti pa, ki se niso uspeli vpisati, bodo morali počakati na drugi ciklus. Seminar je interdisciplinaren, razen teologov pa so ekzorcistični team sestavljali še zdravniki, psihiatri in antropologi.
Tako je torej eno papeško vseučilišče dobilo ekzorcistično – demonološko katedro. Institucionalno je bila tako objavljena vojna hudiču, kjerkoli bi ta že bil, prav od Kristusovih legionarjev. Hudič lahko tako pričakuje, da mu bo vojska diplomiranih ekzorcistov povsod po svetu krepko podkurila. Naj omenim še to, da oseba, ki konča omenjeni seminar nima avtomatsko pravice za izvajanje ekzorcizma, to namreč lahko naredi samo po odobritvi škofa in seveda v sodelovanju s psihiatrom. Zanimiva kombinacija, moram reči.
Še bolj zanimiv pa je eden od takrat udeleženih; don Gabriele , službeni ekzorcist rimske nadškofije, trdi, da je v zadnjih 15. letih opravil 50 tisoč izganjanj!?!?!? Čudi tudi odstotek, ki pove, da so bile večina obsedene ženske(!?) in mladoletne osebe(!?), odstotek odraslih moških pa je zanemarljiv. Ali so moški bolj bogaboječi od žensk, mogoče hudič noče imeti opravka z bahatimi moškimi ali so tu pravzaprav nehote spregovorili stoletni predsodki glede lepšega spola, v telesu katerih se izgleda hudič boljše počuti, kot v moških.
Sicer pa vemo, da je bilo obdobje med 14 in 18 stoletjem prehod iz srednjega v novi vek. Vsa zla in strahovi tega krvavega obdobja so se racionalizirali v pojmu satana, ki je postal interpretacijski ključ za vsa zla. Ženske in Židje so kot ekskluzivni satanovi pomočniki so bili neprestano na tapeti obtoževanj. Danes se svet menjava iz dneva v dan pa ga je zato vse teže pojasniti, pretolmačiti, sam svet in v njem človek postajata vse teže razumljiva. Tako je na nivoju religije, tako nekoč kot danes, satan idealno sredstvo racionalizacije, urejevanje nepojasnjenega in dvomljivega.
Svetovni um tako povsod vidi zarote nevidnih centrov moči, religijski um pa vidi povsod vmes vražje prste. Tako vsak po svoje definira nevidno absolutno zlo, ki ga je potrebno odstraniti s protesti, bombami ali pa z ekzorcizmom. Edino zaskrbljujoče je to, da ko vas zasači občutek, da satan ne obseda toliko ljudi, kot nekateri ljudje, iz raznih razlogov, obsedajo satana in od njega zahtevajo, da je tudi tam, kjer ga sploh ni. Hudič, tako kot Bog, postane zelo nevaren šele takrat, ko služi kot flika človeškemu neznanju ali kot uporabna igračka mizantropov. Diplomam navkljub.
p.s. upam, da se je tega seminarja udeležil, če ni pa se bo naslednjega, tudi kolega “madison,” da bi lahko tako dokončno izgnal hudiča iz obsedenega antikrista “remi”-ja in bo svet takoj spet lepši za oba!!!
http://www.youtube.com/watch?v=bCLwrjW0sUk&feature=related