Zavist kot hrana vsakdana

V naši državi se radi “ponašamo” in medsebojno označujemo za pregovorne zavistneže, zavist bi naj bila celo splošna značilnost “čistokrvnega” Slovenca. Naj za primer tu s  kratko zgodbico nakažem, česa vse je zavisten človek sposoben v upanju, da le (vsi) Slovenci nismo takšni!!

V neki vasi čarovnica sreča vaščana in mu brez oklevanja reče: “Naredila ti bom karkoli si boš zaželel, te pa opozarjam, bilo katero željo ti bom izpolnila, bom tvojemu sosedu to podvojila.” Vaščan, verjetno zaradi začetne radosti ob nenadnem dobitku na loteriji, v trenutku postane zamišljen. Nato pa ustreli kot iz puške: “Če je tako, potem pa mi izkoplji eno oko!!!” Famozni filozof svetovnega slovesa našega rodu Žižek po Lacanovi sledi ugotovi, da nasprotje egoizmu ni altruizem, skrb za splošno dobro, temveč zavist ali sovraštvo, njena sestra dvojčica, ki nas sili, da delamo proti lastnemu interesu, toda zato hranimo interes tretjih, ki živijo od zavisti, trgovcev torej. Je pa bila tema zavisti že stoletja ena glavnih teološko-moralnih izmenjav mnenj v krščanstvu, danes je v molitvenikih zavist celo eden izmed sedmih glavnih grehov.

Že v začetkih cerkve in srednjem veku ni manjkalo cinizma, čeprav so bile zavistnežem namenjene peklenske kazni. Že takrat so cerkveni očetje zavist označevali z neumnim grehom, ker za razliko od seksa, nezmernosti v hrani in pijači etc., etc., zavist grešniku ne povzroča nikakršnega užitka, ona ni sladki greh kot navedeni, saj trpiš, ko grešiš, trpiš pa tudi potem, ko si grešil. Torej, kaznovan si dvojno v smislu, če že grešiš, idiot, najdi nek pametnejši greh v katerem se vsaj uživa!!

Zavist tako povzroča bolečino zavistnežu, ker trpi zaradi tujega dobra, ki ga želi uničiti tako s klevetanjem, kakor s fizičnim dejanjem. Celo Dante zavistnežev ni umestil v pekel, temveč v očiščevalnico, saj se človek z zavistjo že sam dovolj kaznuje in tako spreminja življenje v pekel. Zavist je danes pogoj mogočnosti kapitalizma in njegove osnovne logike, t.j. proizvodnja-potrošnja. Je pa ta potrošnja nezamisljiva brez oglaševanja, reklam. Reklamna industrija funkcionira po poti zavisti, ker ima vse, kar kupimo, samo en cilj, prebuditi zavist v tujih, sosedovih očeh. Kapitalizem tako ne nudi užitka raja, temveč od zunaj merjeno srečo, s tujim pogledom, ki nam zavida. Dokler pa se nam zavida, se počutimo superiorne, vrednejše, uspešnejše, družbeno močnejše od drugih.

Dante je torej zavistneže poslal v očiščevalnico, danes nas novi inženirji ljudskih duš porivajo med razočarance, ki vsakodnevno odslužujemo kazen v shoping centrih v misleči, da se bomo z nabiranjem materialnih fetišev izognili socialnemu peklu, v katerega nas porivajo lastne oči in od zunaj, s tujim pogledom, merjena sreča. Seveda v pričakovanju rešitve od neke čarovnice, tiste, ki oko izkoplje!!!
Long live R&R

http://shrani.si/?3K/TS/d6GPXMK/0603260d.jpg

miks |