Sindrom bogomolke
12 Maj, 2010
Lahko bi rekel, da je zadnje čase nekako moderno govoriti o nasilju nad ženskami, seveda se poudarja tudi nasilje v družini, toda nasilje nad ženskami je še vedno bolj v ospredju in to ne samo pri nas v Sloveniji. Medtem pa se pravzaprav sramežljivo omenja, da je tudi ženski spol resno posegel po zelo okrutnih metodah ubijanja, da pa to niso izolirani slučaji, temveč prava kulturološka tendenca, o temu piše italijanska pisateljica Cinzia Tani, kjer analizira žensko nasilje, ki je v vse večjem porastu. Tako berem, da se v večini primerov nasilje ne dogaja med ljudmi, ki bi se sovražili, temveč med ljudmi, ki se strastno ljubijo, vseeno pa drug drugemu povzročajo grozne norosti. Avtorica je tako v dilemi ali je to strast ki se končuje ali je ta strast norost, ki se pričenja!?!? Razlika med žensko in moško kriminalnostjo je v različnih motivih, saj bi naj moški ubijali iz narcizističnih motivov, ker naj bi jim bil ranjen moški ego, ženske pa ubijajo zaradi velike navezanosti na dragega, kakor tudi zaradi iracionalnega strahu pred zapustitvijo. Tako naj bi bili njihovi zločini nalik na bogomolke, ki že med, sploh pa po spolnem odnosu-parjenju požrejo svojega samca!!! Toda problem se lahko zastavi tudi širše. Ženske so prav z idejo emancipacije privedene v paradoksalno stanje, ki ga bodo težko razrešile. Na eni strani je naravna želja po pripadnosti moškemu, istočasno pa je tu diktat za lastno emancipacijo in neodvisnost.
Avtorica knjige tako trdi, da je žensko, za razliko od moškega, nemogoče pojasniti. Ženska, naj bo žrtev ali zločinka, je nekaj najbolj kompleksnega, kar obstaja. Ko je ljubljena, bi rada več in več in tako z ljubeznijo požre lastnega partnerja, če pa ljubljena ni, s čudno avtodestruktivnostjo požira samo sebe ali pa dirja za kariero!!! Najslabše od vsega pa je to, da vse ženske žive v iluziji, da je gibanje njihove emancipacije moderni ženski pridoneslo nekaj koristnega. Naj navedem nazoren primer; vse specializirane moške revije, ne bom tu navajal naslovov le teh, so prepolne čudovitih, golih, popolnih ženskih teles, polne so nasvetov o restavracijah, kjer se dobro je in pije, poudarek pa je na užitku, jasno. Ženske revije pa so mazohistične, prepolne strašnih nasvetov o odpovedovanju užitkom in hrani, nasvetov za kuho, likanje in psiholoških napeljevanj, kako bi lahko najbolje ugodile lastnemu partnerju. Hja, pa smo tam, kajti ženske vse to na veliko kupujejo in tako podpirajo tak status, h kateremu jih nihče ne sili. Ko se vsi paradoksi seštejejo in odvzamejo, se ni za čuditi podivjanosti modernih dam, da z noži in sekirami naskakujejo svoja ljubljena bitja??? 
Vidnost na Facebook-u
26 September, 2009
Moderni časi, bi rekli nekateri. Recimo, da je res tako. Eni teh modernih časov so t.i. socialni portali, med njimi mogoče najbolj popularen FB. Danes je tako biti včlanjen na FB nekaj popolnoma normalnega, skoraj že obveznega, no, vsaj zame ne. Ljudje se tako masovno včlanjajo, neumorno iščejo prijatelje, znance in neznance po vsej Sloveniji pa tudi širše. Pravijo, da jim je zanimivo videti in vedeti, kje kdo je, s kom, kdaj in zakaj etc., etc. Sam mislim, da je stvar šolski primer kukanja in špeganja k drugim in tako skrivoma primerjati lastno življenje s tujimi ter obenem ugotavljati, na kateri življenjski stopnici so v primerjavi z drugimi ali, če so jih mogoče dosegli kaj šele prehiteli. Več ali manj so vsi neke vrste virtualni skrivni opazovalci drugih, sami pa tudi dajejo na ogled lastna življenja, ki jih servirajo širšim in ožjim skupinam drugih uporabnikov, obenem pa se hvalijo, kje vse so bili in kako noro so se nekje imeli, naj vsi vidijo, mater, da imajo tudi oni “lajf.”
Po drugi strani, FB ni tako slaba izbira, če nekdo želi obnoviti stik z neko drago mu osebo, izgubljeno v preteklosti, če mogoče živi daleč od doma ali pa se zaradi obveznosti ne more redno sestajati s prijatelji pa je tako virtualno vpeljan v medsebojne odnose. Vprašanje je, koliko je to pravo prijateljstvo, če človek ne zna ali ne uspe drugemu podariti nekaj časa pa naj bo ne vem kako zaseden z obveznostmi! 
Zame je tak odnos bolj v stilu poznanstva, kot pa prijateljstva, sicer pa, vsakemu svoje!! Seveda bo nekdo trdil, da mu FB sploh ne služi zato, da bi drugim dokazoval, kako noro in nepozabno preživlja svoje življenje, da svoje fotografije deli samo samo z njemu najbližjimi t.j. z liste prijateljev, da pa ima svoj profil za ostale nedostopen. Verjamem, da so tudi taki, toda večina omogoča, da jih lahko “pregledujejo” tudi prijatelji prijateljev. Tako se ustvarja široka mreža ljudi, ki je precej širša od peščice tistih najbližjih, čeprav imajo ti zadnji, če so jim res tako blizu, možnost videti svoje slike vsak dan, ni jim zato potreben FB. Seveda nikogar ne obsojam, pravzaprav mi dol visi, kdo vse se registrira na ta naslov ali bo častil z virtualno pijačo, bil kupljen s strani drugega uporabnika ali bo imel na svoji starni na stotine ali samo nekaj prijateljev. Kot sem že napisal, vsakemu svoje, toda sam uživam ob pijači v živo, naprodaj nisem niti v navideznem, kaj šele v realnem svetu.
Zame je tak odnos bolj v stilu poznanstva, kot pa prijateljstva, sicer pa, vsakemu svoje!! Seveda bo nekdo trdil, da mu FB sploh ne služi zato, da bi drugim dokazoval, kako noro in nepozabno preživlja svoje življenje, da svoje fotografije deli samo samo z njemu najbližjimi t.j. z liste prijateljev, da pa ima svoj profil za ostale nedostopen. Verjamem, da so tudi taki, toda večina omogoča, da jih lahko “pregledujejo” tudi prijatelji prijateljev. Tako se ustvarja široka mreža ljudi, ki je precej širša od peščice tistih najbližjih, čeprav imajo ti zadnji, če so jim res tako blizu, možnost videti svoje slike vsak dan, ni jim zato potreben FB. Seveda nikogar ne obsojam, pravzaprav mi dol visi, kdo vse se registrira na ta naslov ali bo častil z virtualno pijačo, bil kupljen s strani drugega uporabnika ali bo imel na svoji starni na stotine ali samo nekaj prijateljev. Kot sem že napisal, vsakemu svoje, toda sam uživam ob pijači v živo, naprodaj nisem niti v navideznem, kaj šele v realnem svetu.Toda zajec tiči v drugem grmu, kajti težava nastane pri fotografijah. Sam nisem uporabnik FB, tudi ne nameravam postati, nimam potrebe, enkrat lani sem se iz radovednosti registriral, da vidim, kaj je to za ena stvar, ki je bila tako propagirana, ni me zanimalo in praktično sem pozabil na to, če me ne bi kdaj pa kdaj obveščali, da bi nekdo rad postal moj “prijatelj,” kar seveda ignoriram, grem mimo. Je pa tam kar nekaj mojih kolegov in kolegic, kakor tudi nekaj znancev. Od nekaterih sem slišal, da so zadovoljni, kar je seveda v redu. Radi objavljajo svoje osebne sličice, tudi to je v redu, seveda, dokler na teh fotografijah nisem tudi jaz. Nihče me ni vprašal, če lahko tako fotografijo objavi, tudi, če bi me kdo vprašal, tega ne bi dovolil. Sam sem na ObalaNet-u vedno vprašal dotiičnega uporabnika, ki je v foto albumu objavil kakšno meni zaniivo fotografijo, za dovoljenje, da jo uporabim v svojem foto albumu pa so se čudili, zakaj jih to sploh sprašujem, niso se zavedali, da je taka fotografija njihova privatna lastnina, zato si je drugi ne morejo lastiti in uporabljati po lastni volji. Ja, tudi na netu obstajajo pravila!!! 
Kar nekajkrat mi je bilo dano vedeti, da je nekdo videl moje fotografije na nekaterih profilih uporabnikov FB, nekatere že leta in leta nisem videl, srečal ali o njih kaj slišal ali jih samo na videz poznam. Seveda me nihče od njih ni vprašal, če se z objavo strinjam, sicer pa vse skupaj že postaja prav pošastno, kamor koli človek stopi, vedno ima nekdo pri sebi digitalaca, sploh pa te moderne mobije in fotografirajo vse počez in tako obstaja vedno možnost, da nas kdo kje ovekoveči. O.K., če me fotografira prijatelj za svoj spominski album, tudi sam imam doma mali arhiv spominov, toda nočem pa, da ves vesoljni svet vidi, kje in v čigavi družbi sem se zabaval, žural, kaj sem pil in kako sem bil oblečen/slečen! 
Zakaj bi naj nekdo imel te stvari skrbno postrežene na svoj monitor?? Zakaj moram na ulici srečati človeka, ki mi je že od zdavnaj nesimpatičen, ga pa vseeno bežno pozdravim, mi pa le-ta na hitrco navrže, da me je videl v nekem albumu na FB, obenem pa me, presenečen nad mojimi dolgimi lasmi, ki jih na fotografiji ni videl, vpraša, če mogoče uporabljam lasne podaljške!!! Kot radi rečejo naši ex bratje in jedinci; SVAŠTA!
Zakaj bi naj nekdo imel te stvari skrbno postrežene na svoj monitor?? Zakaj moram na ulici srečati človeka, ki mi je že od zdavnaj nesimpatičen, ga pa vseeno bežno pozdravim, mi pa le-ta na hitrco navrže, da me je videl v nekem albumu na FB, obenem pa me, presenečen nad mojimi dolgimi lasmi, ki jih na fotografiji ni videl, vpraša, če mogoče uporabljam lasne podaljške!!! Kot radi rečejo naši ex bratje in jedinci; SVAŠTA! Dovolj bodi za danes, nadaljevanje mogoče sledi, ko se spet pojavi kakšen znanec z vprašanjem, kje in kdaj sem bil fotografiran v samih spodnjicah obkrožen s številnimi steklenicami vina in piva!!
Hrabrost ali strahopetnost
12 September, 2009
Več ali manj vam je znano, da smo pred dvema dnevoma zaznamovali Svetovni dan preprečevanja samomora. Naša država je prav glede samomorov kar blizu svetovnemu vrhu, v Evropi smo leta 2007 pristali na šestem mestu, kot “zanimivost” naj omenim, da pri nas stori samomor skoraj štiri krat več moških, kot žensk, zakaj tako pa meni kot laiku seveda ni znano, odgovor bi morali poiskati kje drugje, je pa zaskrbljujoče, da izstopamo tudi po samomorilnosti mladih med 10 in 19 let starosti. Dokaj neprijetni, če ne že porazni podatki, zato glede tega ne moremo biti enostavno ravnodušni ali indiferentni.
Postavlja pa se vprašanje, ki me najbolj vznemirja in mislim, da nas ni malo, ki si tako vprašanje zastavljamo. So samomorilci junaki ali strahopetci? Naj bodo ljudje globoko verni ali ne, naj bodo ateisti, agnostiki ali ne vem kaj, ostaja dejstvo, da nimajo pojma, kaj jih čaka po smrti. Pustimo ob strani pričanja o beli svetlobi v tunelu in umirjanju duše, saj tega posamezniki niso občutili z lastno izkušnjo, vse bolj temelji v stilu zgodbic iz ust do ust. Posmrtno stanje je za človeštvo še vedno misterij. Smrti vsekakor ne moremo uiti, to je popolnoma jasno, toda kaj pa je to, če se ji po lastni želji približamo tako blizu, da jo lahko celo objamemo z vsemi štirimi?? Kaže to na hrabrost ali strahopetnost?? Če se smrti bojimo in si življenje vzamemo, smo takrat hrabri, če pa v smrti najdemo ramo prijatelja za jok, smo takrat strahopetci?? Je jadranje skozi vihar problemov hrabro dejanje ali je to strahopetnost, v kateri nas je strah zakorakati v nek vzporedni svet, v katerem teh problemov sploh ni?? Vsekakor je lažje vprašati, kot odgovoriti! Včasih je bolj inteligentno vprašati, kot odgovoriti. Včasih pa je najboljše modro molčati.
Sicer pa, kakšna je razlika med dejanjem rezanja žil in sistematskim samozastrupljanjem s cigaretnim dimom?? Mogoče v temu, da rezanje deluje hitreje, bolj spontano in dramatično, v temu, da je tu kri takoj vidna, pri kajenju pa šele čez leta, ko nastopi rak grla in pljuč, da pri rezanju obstaja večja možnost smrti, kot pri kajenju, kjer smrt nujno ne nastopi?? Nastopila bo na vsak način, vsak jo bo po svoje pospešil, počasneje od rezila, vsekakor pa hitreje od zdravega načina življenja. Sicer pa je tudi pri rezanju vse odvisno, kako globoko se zareže v tkivo zapestja. Toda ali ni samomorilec vsak, ki si s slabim načinom življenja krajša življenjsko dobo?? Ni to nič manj samomor od klasičnega rezanja, požiranja tablet, ustrelitve ali obešanja!!! Zakaj pa bi čas korakanja proti smrti bil usoden, minuta ali desetletje je popolnoma vseeno! Vsi smo na tak ali drugačen način samomorilci, ne samo možni, temveč smo že samoubiti, mrtvi. Če bi bilo drugače, bi nam bil hedonizem neznan pojem. Sam se ga pa ne odpovem kar tako lahko, ni govora!!
Long live R&R
Pedofili in ostali normalni ljudje
5 Avgust, 2009
Zadnje dni smo bili na Obali priče dogodkom v katerih naj bi nastopila dva domnevna pedofila. Na portoroški plaži je bil prijet Tržačan, ki je fotografiral gole otroke, podobno pa naj bi delal češki državaljan na koprski mestni plaži. Za Tržačana se je izkazalo, da poseduje obilico spornih fografij golih otrok, tako v foto aparatu, ki so mu ga zasegli, kakor tudi na njegovem domu v Trstu, kjer so organi pregona zasegli kupe pornografskega materiala v zvezi z otroki, zato je možakar upravičeno osumljen pedofilstva. Nasprotno pa je češki turist bil oproščen vseh sumov, saj pri njemu ni bilo najdeno nič spornega foto materiala, ki bi kazal na otroško pornografijo, to je potrdila tudi koprska Policija, ki je češkega turista izpustila na svobodo, saj je bila reakcija nekaterih kopalcev prenagljena v obsodbi, da je Čeh morebitni pedofil. To je en razlog, ki me je navedel k pisanju, obstaja pa še drugi, ki ga bom kasneje navedel.
So pedofili normali ljudje? Ne bi rekel, da so, nikakor! So samo dokaz, da so pedofili povsod okoli nas in, da sploh ne vemo, niti ne moremo vedeti ali bi jih najmanjša priložnost, seveda ob spoznanju, da ne bodo odkriti, nagnala, da bi svoje bolane nagnjenosti udejanili v praksi. Nekaj podobnega tistemu, čemu rečemo, da priložnost dela tatu!! Sam sicer še nisem imel priložnosti videti kakšnega pedofila na “delu,” kar vem, so zgodbe iz druge roke, tako nisem imel razloga koga prijaviti, vem tudi, da se ne bi sploh obotavljal obvestiti starše žrtve-otroka in policije. Ne bi mogel biti v miru sam s seboj, če tega ne bi storil, da bi živel v spoznanju, da sem zamolčal tako strašno dejstvo, dopustil, da bi bilo uničeno življenje nekega otroka zaradi moje malomeščanskosti, čeprav ima tako poštenje in državljanska dolžnost svojo ceno. Toda dobro vem, da bi najprej sam osebno “ukrepal” proti takemu zločincu brez, da bi se bal morebitnih posledic, takrat bi mi bilo popolnoma vseeno za to. Bom kasneje napisal, zakaj!
Pedofilija je poznana že od antičnih časov, ko so zreli moški “seksualno” izobraževali povsem mlade pred njihovim vstopom v družbeno in seksualno življenje. Toda danes je splošno znano, da je pedofilija motnja-bolezen, čeprav obstajajo polemike okoli definiranje le-te. Zame je pedofilija nedopustna, saj ne zajema prostovoljnega pristanka vseh vključenih. Otrok, sploh predpubertetnik, ne sposoben dati prostovoljnega pristanka prav zato, ker je še otrok in kot tak ne more sprejemati razumne in zdrave odločitve. Kot žrtev pedofila, bo lahko trpel hude psihične in fizične posledice, ki bi lahko trajale tudi celo življenje! Pedofili imajo torej posebna nagnjenja, ki jih mogoče ne morejo iz sebe izkoreniniti, toda njihova človeška dolžnost je, da ta nagnjenja ne udejanjajo v praksi, ter tako zavajati otroke zaradi lastnih seksualnih želja in pohot!!!
Mene seveda skrbijo taki, ki ne morejo zaustaviti svojih nagnjenj, taki, ki živijo v naši okolici, ki so na oko prijetni in simpatični, ne dajo posumiti v njihovo aktivno, predvsem mračno plat, ki je usmerjena k tujim, neredko pa tudi lastnim, otrokom. Zaskrbljujoče je, da starši ne skrbijo, v čigavi družbi njihov otrok preživlja svoj čas, da starši nočejo videti očitnih znakov, da je z njihovim otrokom nekaj narobe. Prav tako je zaskrbljujoče, da člani družine potencialnega pedofila ne želijo opaziti možnih pedofilskih nagnjenj sorodnika. Da ne govorim o verskih uslužbencih, v roke katerih se z zaupanjem predaja otroke, ki pa pri njih niso nič bolj varni, kot v rokah “prijateljskega” soseda. Seveda tudi nekateri učitelji ali profesorji, ki so prav zaradi svojih seksualnih nagnjenj izbrali tak poklic, da bi lahko bili bližje otrokom. Tudi tisti, ki mislijo, da se njim kaj takega ne more zgoditi. Še kako se lahko, prav tu, zdaj. v njihovi okolici. Naj dobro premislijo!!!
Torej, zakaj sem to napisal?? Moj najbližji sosed, GP, ki stanuje za vrati nasproti mojim, je do danes “največji” pedofil na Obali, ki je bil pravnomočno obsojen pedofilstva in je kazen za to tudi že odsedel, čeprav ne vso, ki mu jo je sodišče naložilo, zakaj pa ne, ne vem!!! Kot sem zgoraj že omenil, na oko simpatičen in prijazen sosed, todaaaaaaa………!!Vse je opravljal skrajno diskretno in neopazno, za njegovo svinjarijo smo izvedeli šele iz medijev, zato nas je vse skupaj to toliko bolj presenetilo, mene pa še toliko bolj ziritiralo, saj se je vse dogajalo na drugi strani zidu, ki ločuje moje stanovanje od njegovega. Ostalo pa sem že napisal v drugem odstavku. Tipu sem seveda po vrnitvi iz aresta odrekel pozdrav in mu samo s pogledi in izogibanjem dal vedeti, da ga ne prenašam do amena, da bi ga najraje lastnoročno premikastil, seveda pa ni rečeno, da se kaj takega v prihodnje še ne bo zgodilo, čeprav me kolegi prepričujejo, naj si s takim drekom ne mažem rok pa še nayebal bi. Toda………..uffffffffffff.
Long live R&R
Knjigo v roke, ne mobi!
1 Maj, 2009
Po nedolgo tega objavljenih podatkih, se v naši državi več denarja potroši za mobi aparate, kot za izobraževanje. To bi naj bilo nekako v trendu s svetovnimi gibanji, kjer prevladuje misel, da brez modernih tehnologij ni bogate družbe, srečnih ljudi in blagostanja. Toda mobi aparatom navkljub, je pri nas še kar veliko število tistih, ki se na svojo osebno izkaznico ne znajo niti podpisati. Tako torej ne znajo sploh prebrati svojega imena in priimka, seveda niti prebrati in poslati ta famozni (e)s(e)m(e)s! V svetu bi naj obstajalo cca. 900 milijonov nepismenih ljudi, kar je na število prebivalcev našega planeta strašansko velika številka. Samo v naši sosedi Italiji, ki je ena med najbolj razvitimi državami sveta, je nepismenih okoli 6 milijonov prebivalcev, še več, nepismenih je več, kot tistih z univerzitetno diplomo!!
Znano je, da povprečni Slovenec zelo malo bere, kar se literature tiče, knjižnice v večjih mestih tožijo, da imajo vse manj članov, kupovanje knjig pa je že daleč zaostalo za nakupom celo najdražjih mobi aparatov. Minister za za šolstvo izjavlja, da bo znanje rešilo Slovenijo. Njegov načrt je izvrsten, toda tako, kot vsi načrti, je usojen propadu! Precej izobraževalnih ustanov je brez finančnih sredstev, odrasli, ki komaj vzdržujejo osnovne potrebe, se težko odločajo za povratek v šolske klopi in nadaljevanje izobraževanja, kajti vse to je prilično drago. Delodajalci celo postrani gledajo tiste zaposlene, ki želijo dopust ali finančno pomoč za dodatno izobraževanje. Velika in bogata podjetja raje sponzorirajo šport, kakor izobraževalne ali kulturne ustanove.
Kdo naj bi potem kaj in na kakšen način vlagal v državo znanja, če pa že današnji stroški niso izplačljivi? V nekaterih šolah nimajo denarja niti za wc papir, kaj šele za nove smeri, izobraževanje profesorjev, sploh pa za nova orodja in učila za delo z učenci. Učni programi so skoraj grozljivke za otroke in njihove starše, prav ustvarjeni za poneumljanje so! Izobrazba je ja tisto, kar nekomu ostane potem, ko je pozabil vse, kar se je v šoli naučil, je izjavil veliki fizik. Znanja se ne more kar tako na cesti pobrati. Zanj je potrebno naporno delati, to pa ne pomeni samo vpisovati 2X več študentov, kot jih naše univerze sploh lahko sprejmejo. Bolj je nujno vložiti 2X več denarja in napora, da bi vsak študent zapustil fakulteto popolnoma usposobljen za poklic, ki si ga je izbral in obenem bil pripravljen za trg dela, ki brez milosti izbira in izloča prevarante.
Znanje vseeno ni merilo pameti in modrosti nekoga, vsekakor pa ni nikoli odveč. Kupite ali sposodite si vsaj danes kakšno zanimivo knjigo, naj vam obogati delček duha, če pa bo kupljena knjiga okrasila kakšno domačo knjižno polico pa toliko bolje. Nekaj nasvetov za branje bi vam lahko tu naštel pa se mi enostavno ne da, podvizajte se sami. Vsekakor pa: Long live R&R.
Debeli in grdi fuck off
1 Maj, 2009
Pridobitev zaposlitve je bila vedno, toda nikoli ne tako kot danes, boj za življenje in smrt. Pogoji, ki jih delodajalci v oglasih postavljajo pred iskalce zaposlitve, so vse težji, če pa jih beremo med vrsticami, nam ti oglasi odkrivajo veliko diskriminacijo številnih kategorij prebivalstva naše države. Brezčutni delodajalci si to privoščijo, saj vedo, da bodo na koncu dobili tisto, kar želijo. Nezaposlenost se pri nas povečuje iz dneva v dan, za konec leta se nam obeta kar šestmestno število nezaposlenih, obenem pa se ponudba delovnih mest občutno zmanjšuje.
Tako imajo delodajalci možnost biti zelo izbirčni celo do te mere, da mi nekateri razpisi, ko jih pozorno preberem, istočasno izzovejo smeh in solze, obenem pa še občutek popolnega brezupa, bili bi pa tudi lep vir informacij za organe pregona, saj bi se dalo iz njih izvleči kakšna prijavo za kaznivo dejanje ali vsaj prekršek. Pred kratkim sem tako v tisku prebral oglas nekega podjetja, v katerem iščejo osebe za neka popolnoma nejasna delovna mesta, toda z zelo jasnimi napotki o zunanjosti kandidatov. Iščejo moške in ženske do največ 27 let starosti, ne višjih od 178 cm, ki pa niti slučajno ne smejo, da poenostavim, imeti mozoljev na obrazu, niti ne smejo nositi očal z dioptrijo!!! Toda kontaktne leče so dovoljene, tako lahko predpostavim, da za delo dober vid naj ne bi bil potreben.
Seveda pa kandidati nikakor ne smejo biti “debeli,” pravzaprav morajo imeti telesno težo proporcionalno telesni višini, predvsem pa prijetnega videza, tisto z mozolji ni potrebno niti omenjati, saj je že samo po sebi razumljivo. Zanimivo, da nikjer ni bilo zapisano, kakšno izobrazbo ali kvalifikacijo bi si od kandidatov želeli, razen tega, da se razpis nanaša na delo s strankami, zato potrebujejo kandidate, ki se znajo lepo obnašati in zdržijo delo pod pritiskom. Manjkali so samo še barva las in zakonsko stanje kot pogoji, da bi tako bilo vse na mestu. Tako lahko delodajalci izbirajo med številnimi nezaposlenimi mladimi, starimi, moškimi, ženskami, visoko izobraženimi, nekvalificiranimi etc., etc. Res plodna tla za diskriminacijo, prikrito ali ne, na splošno vseh oblik!
Ljudje “neprijetnega” videza pogosto nimajo nobenih možnosti, sploh pa, če imajo kakšen kilogram viška, so slučajno ženske, poleg vsega pa še starejše od 40 let, mogoče celo oženjene z otroki. Če pa so mogoče celo pripadnice kakšne od etničnih manjšin, v večini primerov lahko pozabijo, da bodo sploh kdaj dobile zaposlitev. Niso celo neobičajna vprašanja kandidatom o seksualnih nagnjenjih, vsakodnevnih navadah in podobno! Po anketah sodeč, veliko delodajalcev ne bi nikoli zaposlilo ne homoseksualnih oseb, ne žensk starejših od 35 let, ne moških nad 50 let.
Na trgu dela povsod, ne samo pri nas, tako vladajo predsodki glede pravih in nepravih kandidatov samo na osnovi njihovega videza. Mehanizmi zaščite iskalcev zaposlitve naj bi obstajali, toda mislim, da sploh ne delujejo. Čeprav zakoni obstajajo, toda kdo nam jamči, da bomo kdaj dobili zaposlitev, če se pritožimo? Biti nezaposlen, sploh v današnjih časih, je res travmatično za vsakega bilo kakšne starosti in izobrazbe. Idealen kandidat je pač moški prijetne zunanjosti, mlajši od 35 let in brez zdravstvenih težav, četudi bo moral propagirati tablete za hujšanje ali prostato! Pri nas kaj dosti tožb na osnovi diskriminacije ni zaslediti, vsaj v javnosti ne, kajti strah za lastno ekzistenco je močnejši od želje za pridobitev pravde. Danes dobiti, kar velja tudi za (črno)prihodnost, delo, je kakor dobitek na loteriji, čeprav sreča s tem nima prav nič skupnega!
Long live Folk&Roll
Filozofija v kriznem času
28 April, 2009
Dandanes leži osnova sistemskega poneumljanja ljudi v dejstvu, da jih nihče ne poduči s tistim, kar jim za dostojno življenje ni potrebno, temveč nasprotno, s tem pa proizvajajo vse več iracionalnih nezadovoljnežev in nergačev z ogromnimi trebuhi. V družbi, kjer napredek temelji na naprestanem proizvajanju novih potreb skladno z njihovo zadovoljitvijo, se ljudje pretvorijo v majhne otroke, pri katerih ima želja prednost pred razumom. Vsa ekonomska propaganda je katalog igračk, ko pa se s temi enkrat zadovoljimo, že imamo potrebo po novih. Človek se tako, podobno kot otrok, ne definira po lastnem mišljenju, temveč po lastnih potrebah in instinktu.
Kriza, ta vseprisotna besedica. Ekonomija, politika, vsakodnevno življenje, zakonci, medčloveški ali mednarodni odnosi so obsedeni z govorjenjem o krizi. Odkar vem zase, je vse v nekakšni krizi in reformah. Večina teh pojavov in stanj v svetu danes je samo druga stran otročjega obnašanja, v katerem se misli, da mu je nekdo odvzel nekakšno igračko pa naj bo to fotelj v vladi, kakšen banalni simbol ali celo kakšno pravico, ki nima druge legitimitete, razen v slepi želji, da bi moralo vse biti, kakor se hoče, da bi bilo.
Seveda obstajajo krize in problemi, obstajajo ljudje in družbe, ki žive na minimumu življenjskih potreb, ki pa se ne obnašajo kot otroki, ker jim vsakodnevne tegobe takega žrtvenega luksuza ne dopuščajo. Takim je kriza vlade, kakor tudi večno reformiranje, prava otročarija razvajenih cmeravcev, ki jim nikakor ne uspe dogovor o porazdelitvi igračk, precej hrupa za nič torej. Potrebna je nova filozofija. Čeprav lahko zveni nerealno in nekoristno, dober del problemov ljudi in družb ni samo ekonomske in politične narave, temveč filozofske, pri tem pa je potrebno razumeti, da se mnogim ob taki besedi dvigajo lasje na glavi. Zato se raje ukvarjajo s politiko ali ekonomijo, ker od filozofije naj ne bi bilo nikakršne koristi.
Seveda je ni, prav v tem pa je njena lepota, saj samo provocira ljudi, da postavijo nekakšna vprašanja, da se jim ne zgodi kot ženski iz zgodbe, ki je tožila, da mož precej pije. Ob vprašanju, zakaj ga je poročila, če je vedela, da ga rad pije, je odgovorila, da o temu ni imela pojma, dokler ni mož nekega večera prišel domov trezen. Bolj, kot politične in ekonomske reforme pri obvladovanju krize, potrebujemo novo filozofijo, spremembo mentalitete in zavesti, ki bi ljudem omogočila, da se streznijo in odrastejo. To bi naj bilo bistvo vseh kriz, ostalo je stvar tehnike.
Long live R&R
Tajkune zatožite njihovim materam
20 April, 2009
Med minulim praznikom me je presenetil klic kolega, s katerim se res že dolga leta nisva slišala, kaj šele videla, nazadnje sva se družila še v obdobju, ko ni bilo o mobi aparatih ne duha ne sluha. V tistih časih smo se z nekaj prijatelji družili samo z enim ciljem, to pa je bila visoko kvalitetna reprodukcija zvoka, t.i. HI END, neka vrsta ezoterike, ko smo hlastali za tujo literaturo in vsak tolar potrošili za interkonekte, zvočniške kable, zvočnike, CD playerje, sploh pa za kvalitetne ojačevalce, predvsem cevne, t.i. lampaše. O ceveh, lampah, torej elektronkah, smo govorili kot o svojih ljubicah!
Prav zaradi tistih časov, me je kolega tudi klical, saj ima namen nakupa res kvalitetnega cevnega ojačevalca pa je hotel še prej slišati moje mnenje o njegovi izbiri ali celo nasvet, kaj bi bilo najboljše za vsoto, ki jo ima namen porabiti za nakup. Ni me bilo treba prositi, nedeljsko popoldne sem tako izkoristil za obisk pri njegovi družini, saj se je možakar medtem že oženil in oplodil dvoje otrok. Situacija ob rokovanju je bila res prijetna, sploh pa, ko sem segel v roko njegovi ženi, ki je na pogled res zavidanja vredna ženska.
Stekla je debata, pospremljena z izvrstnim vinom, ko pa je druženje postalo najlepše, se je kolega začel nekam nenavadno obnašati. Vprašal sem ga, kaj ga muči, zakaj je postal nekam nervozen in prestrašen. Človek mi, na moje presenečenje, odgovori, da se je ta dan pozabil javiti materi, ki je sigurno zaradi tega zaskrbljena. Kar debelo sem pogledal kot, da ne bi verjel svojim ušesom. Opazil sem soprogo, kako je zavila z očmi, tip pa je z mize pograbil mobi aparat, se odpravil v sosednjo sobo in se po nekaj minutah ves pomirjen vrnil k mizi. Tip je možatega izgleda, res uspešen podjetnik z velikim vplivom in tudi zelo spoštovan človek. Zaradi svoje strokovnosti in finančne moči se nima ničesar in nikogar bati, toda boji se svoje matere. To pa je tudi razlog mojega pisanja, strah sinov pred materami namreč.
Nekako znano je, da so Italijani znani kot mamini sincki, saj pri njih obstaja kultura močne dominacije in kulta matere. Celo vodje nekaterih mafijskih družin, zločince, neusmiljene morilce, narkodilerje in trgovce z orožjem držijo matere pod svojim vplivom in kontrolo. Tako sem bral v eni italijanskih revij, da se poročeni Italijan dnevno povprečno 1x do 2x javlja svoji mami. Niti najmanj ni lahko biti soproga v Italiji, posebej pa v mnogih tradicionalnih sredinah. Mnogi zakoni razpadejo že v prvi fazi, mnogi sociologi tako pozabljajo omeniti, da je vzrok temu tudi vseprisotni vpliv mater na moške otroke.
Naj se vrnem na moj obisk. Medtem, ko je kolega v sosoednji sobi govoril s svojo mazerjo, mi je njegova žena navrgla, da jo čaka mučna borba za lastni zakon. Ker mož daje svoji materi velika “pooblastila” v kreiranju njunega privatnega življenja, se pripravlja na dan, ko se bo z njo skregala in ji vse vrgla v obraz. Zahtevala bo od nje, da se tašča začne bolj diskretno obnašati do njunega skupnega življenja. S tem bi rada tudi dosegla, da se mož končno odloči ali bo otrok svoje matere ali mož svoje žene. Ženska ima karakter, vem tudi, da bo vztrajala pri povedanemu, sam pa sem ji tudi ponudil popolno moralno podporo, saj se povsem strinjam z njo! Sem ji pa tudi povedal, kakšne znajo biti matere, če njihovi sinčki nočejo biti pod njihovim vplivom ali kontrolo. Tu je šele ogenj v strehi!!!
Seveda je danes splošno mnenje, da moški vladajo svetu, vedeti pa moramo tudi, da mnogim močnim moškim javnega življenja odrejajo življenje mame, zato bi lahko cinično priznali, da družbi pravzaprav vlada tihi matriarhat. Torej za vsakim uspešnim moškim ne stoji samo dobra soproga, temveč tudi močna materina osebnost, matere so zato globalna oblast v senci. Če bi radi pridobili moškega na oblasti za kakšno uslugo ali kaj podobnega, se obrnite najprej na njegovo mamo. Če vas ona sprejme in kaj obljubi, lahko upate na uspeh. Svetu vladajo skrbne mame njihovih dragih sinčkov. Tako bi lahko mnoge slovenske politične in gospodarske kriminalce zatožili njihovim mamam, ne pa sodstvu, saj se edino njih bojijo. Ni kaj, sodstvo je pač sodstvo, toda mama je pa le mama!
Če bi radi pridobili moškega na oblasti za kakšno uslugo ali kaj podobnega, se obrnite najprej na njegovo mamo. Če vas ona sprejme in kaj obljubi, lahko upate na uspeh. Svetu vladajo skrbne mame njihovih dragih sinčkov. Tako bi lahko mnoge slovenske politične in gospodarske kriminalce zatožili njihovim mamam, ne pa sodstvu, saj se edino njih bojijo. Ni kaj, sodstvo je pač sodstvo, toda mama je pa le mama! Long live R&R
Poziv na dobrodelnost
19 April, 2009
Danijel Spasojević išče vašo pomoč
Sicer do torka nekje nisem imel namena sploh kaj napisati, vendar se klicu na pomoč vseeno kdaj pa kdaj tudi jaz odzovem. Še posebno, če lahko kaj naredim. In to je tudi eden izmed primerov.
Sam Danijela ne poznam, zato bom le citiral Gartnerjevo objavo: Ajde blogerji, pa da vidimo vašo dobrodelnost.
Če dokaj redno prebirate moj blog, niste mogli zgrešiti zapisov o invalidu Danijelu Spasojeviću, za katerega smo v soboto izvedli tudi dobrodelni koncert za nakup vozila, ki mu bo omogočil lažjo mobilnost. Ker se je odzvalo premalo ljudi, ki bi z nakupom vstopnice pomagali zbrati dovolj denarja, vas, dragi blogerski kolegi, prosim še za dodatno pomoč.
Kdo želi, lahko Danijelu na njegov tekoči račun: SI56 0638 4686 5420 226 (Banka Celje) nakaže dobrodelni prispevek in tako pomaga pri izpolnitvi njegove želje po nakupu vozila.
Druga opcija je nakazilo enega evra za uporabnike SiMobila, ki bodo s pošiljanjem sms sporočila: PREVOZ 1919 prav tako naredili dobro delo.
Iskreno vas prosim, da tole objavo zapišete tudi na svojih blogih in mi to seveda sporočite v komentarjih, da bom vedel, kdo izmed vas je priskočil na pomoč.
V Danijelovem imenu se vam že v naprej globoko zahvaljujem.
DANIJEL SPASOJEVIĆ POTREBUJE VAŠO POMOČ ZA NAKUP POSEBNEGA VOZILA, KI MU BO OMOGOČILO VEČJO MOBILNOST.
Kdo pa jim sploh kaj more
19 April, 2009
Tisti, ki gradijo svojo predstavo mafije ali mafijaštva na osnovi komercialnih filmov, so v kar debeli iluziji. Zabloda okoli percepcije mafije in mafijaških organizacij je vezana s predstavo o ljudeh, ki so primitivni, nasilni, nešolani, da živijo na robu družbe, skratka marginalci. Seveda tak imidž najbolj odgovarja prav mafijašem, saj tako odvrne pogled od srži mafijskih likov in mentalitet. Nasprotno temu, so ravno mafijaši zelo inteligentni ljudje, fakultetno izobraženi, lepih manir in zelo urejene družinske situacije, ki jim služi za prikrivanje v javnosti. Ja, prav mafijaši so povsod po svetu pristojnega obnašanja, pomembni v svojih strokah, pogosto dobrohotni in skriti za otroškimi obrazi.
Vemo, da se je proti takim ljudem skoraj nemogoče boriti, saj s svojim znanjem in družbenim položajem postavljajo svoje umazane igre tako, da je vsak proces proti njim že vnaprej obsojen na propad, predvsem zaradi razloga o pomanjkanju dokazov. Tudi, ko že ptice na drevesih pojejo o gospdarski ali politični krivdi nekoga, sodna oblast samo zmiguje z rameni v stilu, da je to samo pogled posameznikov ali skupin, dokazov pa ni nikjer. Če pa se že pojavi kakšen “skesanec,” ki se oglasi v javnosti, le-ta postane temelj za sodni pregon, seveda spet zaradi pomanjkanja dokazov. V naši “preljubi domovini” Sloveniji tudi to ne pomaga, saj skesanci izpadejo dobesedno butci!!!
V vseh večjih aferah, ki nas pretresajo zadnja leta, ni bil do danes še nihče obtožen, ker obstaja kronično pomanjkanje dokazov, celo v zelo evidentnih stvareh. Seveda nas lahko zato te stvari navedejo na misel, da živimo v mafijski državi, kjer je vrhunec sodne moči kaznovati nekoga, ki je uriniral v parku ali nekoga, ki si je zvil joint trave, ki so mu jo zaplenili med kakšno od gostilniških racij. Med nami se nahajajo ljudje, ki so se večkratno stanovanjsko in finančno zasigurali kar preko noči, toda nihče jim nič ne more, ker se po zakonu proti mafiji tega ne da, ne more Oni se igrajo tako inteligentno, da lahko na koncu nekdo izpade celo klevetnik, zavistnež ali butec, ker govori proti nekomu brez dokazov.
Temu je potrebno dodati tudi strah, ki ga čutijo mnogi pred temi ljudmi otroškega obraza, ki so na pomembnih družbenih položajih, saj si nihče ne želi dati pod vprašaj usodo svoje družine, kakor tudi sebe, v borbi proti sivi masi uglednih meščanov, kar se dogaja skoraj v vseh t.i. tranzicijskih državah. Kot vemo, smo v Sloveniji še vedno in stalno v neki tranziciji, kar gre določenim posameznikom in skupinam še kako v prid, nihče pa ne ve, kdaj bo te famozne tranzicije sploh konec. Skozi glavo mi prehajajo mnogi iz lokalnega(KP) in nacionalnega družbenega in gospodarskega življenja, toda raje stopim na zavoro, ker bi lahko pristal v strašni godlji, seveda zaradi “pomanjkanja dokazov!!!”
To je ves moj smisel dokazov proti mafiji v slovenski družbi. Le-ta je vsemogoča in vseprisotna do te mere, da se že zdravorazumske očiglednosti ne more dokazati. Po zadnjem poročilu PU je zadnja leta gospodarski kriminal prav na naši Obali v nenehnem porastu. In??? Vsi se lahko vprašamo, in??? Zadnja vest se nanaša na Popoviča, ki ga “bremenijo” za neko bagatelno vsoto evrov, kar bodo morali še dokazati, sam Bog ve, kako se bo vse to končalo! Mafija je vmrežena, sposobnejša in učinkovitejša od bilo katerega državnega telesa, praktično ne moremo več razlikovati med državnimi uslužbenci in mafijaši, toda za to nimamo dokazov pa smo spet tam!!! Sicer pa, zakaj bi se obremenjeval z dokazi, saj imamo za to ustrezne organe, ki pa…………..ahh, boljše tu končati in si privoščiti dva, tri hladne bambuse. Naj gredo vsi v 3 PM.
Long live Rock&Roll
p.s. še nekaj dobrodelnosti:
http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/04/19/ajde-blogerji-pa-da-vidimo-vaso-dobrodelnost/
